loading

HVALA GIN

HVALA GIN

Vsakdo, ki izgubi bližnjega, občuti močno bolečino. Hkrati pa upa, da ga ljubljena oseba še vedno spremlja iz nebes. Ali v to verjamemo, je odvisno od naše vzgoje, vere in prepričanj.

Enako hudo je lahko, ko izgubimo živalskega prijatelja. Vsi, ki smo doživeli tudi tovrstno izgubo, vemo, kako boli. Pogosto se ob tem, ko izberemo novo žival, pojavi slaba vest ali celo občutek krivde.

V tolažbo vsem nam, ki smo že doživeli izgubo živali in smo se odločili, da ponudimo dom drugi živali, prilagam kratek odlomek iz moje knjige Odgovori življenja (iz poglavja MISTIČNIH 13), ko sem navezala stik z dušo preminulega psička Gina. O Ginu in njegovi lastnici Alji pred kanaliziranjem nisem vedela ničesar. Dobila sem le fotografijo Gina in Aljina vprašanja, ki jih je imela zanj. Jaz sem le posodila svoj glas in predala informacije, ki sem jih kot medij prejela v simbolnih slikah, vtisih, občutkih in zaznavah. Ginova sporočila sem prejemala na simbolni ravni, v slikah, ki mi jih je kazal.

Odlomek:

»Kazal mi je regratovo lučko, ki jo nekdo piha, in to v trenutku, ko mi je Alja pripovedovala njuno zgodbo in se spraševala, ali je Ginu prav, da zdaj skrbi za novega pasjega mladička. Ko sem jo prekinila in se ji opravičila, češ, da mi Gin ponovno kaže regratovo lučko, ki jo nekdo piha, se je v trenutku vse sestavilo. Alja je povedala, da je Ginu na sprehodu pihala lučke in da to počne tudi novi psički. Takoj je postalo jasno, da Gin sprejema njeno odločitev in se veseli, da nudi ljubezen in topel dom drugi psički.«

Gin je poginil po hudi bolezni, in ta regratova lučka se me je tako močno dotaknila [icon name=”heart” prefix=”fas”], da sem v spomin na Gina naslovnico knjige opremila s fotografijo regratove lučke – kot simbol življenja, svobodnega duha in izpolnitve želja.

Koliko otrok ali odraslih si želi svojo žival. Kako srečni smo, ko lahko skrbimo zanjo! In kako boleče je, ko jo izgubimo. To razume le tisti, ki je to doživel. A smrt je del življenja. In kako krhko je življenje, lahko vidimo, ko pihnemo v regratovo lučko. En pih – in nas ni več.

Fotografija je iz knjige. Predala sem sporočila 13 živali. Sedmih še živečih in štirih pokojnih psičkov, enega konja in ene mucke. Vse zgodbe so zapisane v drugem delu knjige. V prvem delu pa je moja pot ob živalskih prijateljih. Poleg tega pa še mnogo, mnogo več, tudi predlogov, kako se lahko sami povežete s svojim ljubljenčkom, da pogledate nase in na svet skozi oči svojega živalskega prijatelja [icon name=”paw” prefix=”fas”]. Le kdo si tega ne bi želel?

Login Account

Invaild email address.

6 or more characters, letters and numbers. Must contain at least one number.

Your information will nerver be shared with any third party.