Ob izgubi živali

Smrt oziroma prehod hišnega ljubljenčka prinese s seboj hudo bolečino. Žalujoče pa lahko v stres spravlja tudi nerazumevanje okolice, ko se nimajo komu zaupati.

Vsaka izguba je boleča, a precej je tudi odvisno od posameznika. Izguba hišnega ljubljenčka je izjemno težka, če ga na primer izgubi starejša oseba, ki živi sama in je imela s psičkom ali mucko res intenziven odnos. Takemu človeku je ljubljenček predstavljal občutek varnosti in edino redno družbo.  Gotovo izgubo lažje predela aktivna družina, ki je vpeta v pester vsakdan in imajo tudi eden drugega, da skupaj žalujejo. Te družine izguba ne boli manj, jo pa lahko doživlja drugače.

Težava je lahko tudi v tem, da ljudje o tem nočejo govoriti, ker velikokrat naletijo na povsem neprimeren odziv.

Komu povedati?

Nekako je tako, da si prvi ali drug dan še lahko žalosten, ko pa čez en mesec rečeš, da žaluješ za kužkom, hitro kdo navrže: »kaj je s teboj, saj si lahko kupiš novega.«

To je komentar ljudi, ki ne razumejo, kako globoko čustveno vez je mogoče zgraditi z živaljo. Ali še huje: “Kaj se pa cmeriš za mačko?” Predstavljajte si, da je žalujoči to mucko prejel v dar od zdaj že pokojnega partnerja. Žalujoči se ob takem komentarju počuti povsem nerazumljeno in ne more izraziti svoje stiske in žalosti. Zato jo največkrat potlači. Toda žalovanje je proces, ki ga je treba predelati.

Ko izgubimo žival in smo v stiski, zelo pazimo na to, komu povemo, kako se počutimo. Če čutimo, da domače ali delovno okolje ni odprto za te stvari, izberimo raje eno osebo, kateri 100-odstotno zaupamo. Nekateri, ki so bolj ekstrovertirani, svojo izgubo sporočijo prek družbenih omrežij, tam delijo fotografije, sprejemajo sožalja in to jim pomaga. Kako bomo odreagirali, pa je tudi zelo odvisno od tega, kako smo bili vzgojeni. Če so nas starši ‘učili’, da nekaj ni primerno, da se nam bodo smejali, potem smo verjetno bolj zadržani.

Kdaj je čas za novega ljubljenčka?

Drugo žival vzamemo v oskrbo šele tedaj, ko resnično predelamo bolečino, ko gremo čez različne faze čustvovanja, ko bomo prepričani, da nove živali ne bomo primerjali s prejšnjo. Druga žival bo drugačna, drugačnega značaja in temperamenta. Treba je biti pošten do sebe in do bodoče živali. Da gre nekdo v šoku, ker ne zdrži bolečine, po novo žival, ni pošteno do prihajajočega kužka ali mucka.

Kako pomagati otroku ob izgubi ljubljenčka?

Z otrokom se odkrito pogovorimo o izgubi. Otroka boli izguba odnosa. Kar naenkrat nima več tistega, h kateremu se je stisnil, ko sta se starša sprla ali ko je bil žalosten. Treba ga je podpreti pri žalovanju. Pustimo mu, da pokaže svoja čustva.

Otroka pa lahko tudi z ritualom podpremo pri žalovanju. Ritual je odlično sidro, s pomočjo katerega končamo eno obdobje in začnemo novo. Če je imel kuža rad vodo, lahko gremo k potoku, kamor smo zahajali in po njem spustimo ladjice ali svečke. Lahko pripravimo spominsko slovesnost, posadimo rožo, grm ali celo drevo. Lahko ustvarimo spominski album z veselimi in zabavnimi trenutki, ob katerem se ga bomo spominjali. Napišemo poslovilno ali zahvalno pismo, otrok nariše risbico ali poriše kamenček. Če ni preboleče , se sprehodimo po ustaljeni poti in po njej posujemo cvetove rož.

To je le nekaj izmed idej za ritual, ki bo prinesel olajšanje, pomoč in občutek nadzora. Namen tega pa vsekakor ni, da se na žival potem pozabi. Če bo otrok čez en teden, 14 dni ali čez tri mesece govoril vedno ene in iste stvari – dovolimo mu, ne ustavljajmo ga, ker mora izgubo sprocesirati. Tako zdravi svojo bolečino in tudi otrok za žalovanje potrebuje čas in prostor.