Ko dojamemo, da v resnici ni nič naše in da v resnici nimamo nadzora nad življenjem. Edina gotovost namreč je od trenutka, ko smo spočeti, da bomo tudi umrli. Vse kar se zgodi vmes pa se imenuje življenje, ki ga pa sami ustvarjamo po naših najboljših močeh.
Rojena sem v Nemčiji v prečudovitem kraju Garmisch Partenkirche. Tam sem obiskovala vrtec, in ker vsi vemo, da prva leta najbolj oblikujejo otroka, je logično, da je name močno vplival nemški odnos do življenja, saj sem tam preživela svojih prvih 7 let. Odraščala sem dvojezično. Še vedno berem večino literature v nemščini, sanjam v nemščini ali slovenščini in še vedno spremljam nemške novice.
Kar v praksi pomeni, da sem vedno točna, ko se z nekom dogovorim. Raje celo 5 minut prej kot točna. Da sem dosledna, odgovorna, zelo disciplinirana in organizirana. Vpliv zgodnjih let je tudi ta, da sem nekoč želela imeti vse vnaprej načrtovano in pripravljeno. Starša sta vse te vrednote še podprla, saj sta enaka. Se lepo bere, mar ne? No, v praksi to pogosto ni prav nič »fajn«. Sicer si za svoja merila uspešen in dosežeš vse, kar si zamisliš, a hkrati želiš imeti vse pod nadzorom – no ta občutek, pa tisti, ki ga nosite v sebi, veste, da ni prav nič »fajn«, saj gre za željo po občutku varnosti.
Verjetno ni naključje, da sem si izbrala poklic učiteljice. Imeti razred pod nadzorom to mi je bilo v prvih letih poučevanja izjemno pomembno. Pa saj tudi je, če želiš izvesti kakovostno poučevanje. In tako živiš v občutku, da vse nadziraš, ker vse teče po lastnih predstavah.
Dokler te življenje ne pripelje do prvega konja. Pa do drugega. In ugotoviš, da je skrbeti in ohranjati konjevo psiho fizično kondicijo vse kaj drugega kot priti v jahalno šolo in pod vodstvom trenerja odjezditi učno uro. Vzgajati psa ali konja doživljam sama popolnoma drugače, pa hkrati podobno. Če ne drugega te 30 kg od Intija oz. 70 kg, kot jih ima Ark ne more ubiti. Kar te pa 500 kg lahko.
Pri konjih sem prvič čutila, da na trenutke izgubljam nadzor. Ne nad njima, ampak nad seboj. In to predvsem pri Donu, ker sem imela pred nakupom drugega konja zelo romantične in naivne predstave. Nič ni bilo po predstavah. Ni se tako rad crkljal kot Vito in niti slučajno ni bil tako miren kot Vito, saj je imel za seboj svojo žalostno zgodovino. Če ne bi šla poizvedovat, zakaj je tak, kot je bil, bi mu lahko naredila grozno krivico z nepravilnim pristopom. Odprto srce in razum sta prinesla rezultate, da se je umiril.
Po mesecih spuščanja pričakovanj sem se sprostila in sprejela, da je drugačen kot Vito. V trenutku, ko sem spustila nadzor nad svojimi pričakovanji, je steklo v pravo smer.
Druga zanimiva lekcija izgube mini nadzora, ki ni usodna, je pa zanimiva pa je slikanje s tehniko akvarel. Slikaš lahko namreč tako, da pigmente redčiš z vodo. Barve se tako prelivajo in nad tem prelivanjem pač nimaš nadzora. Tehnika je zahtevna, a meni zelo ljuba. Ker pride ven lahko nepričakovano. Kot na sliki spodaj.
Ko metulj odvrže ocvrto jajce. In tako je tudi v življenju. Nikoli ne vemo, kaj se bo zares zgodilo. Vse kar imamo je le ta trenutek. Naj bo napolnjen z notranjim mirom.
Naj bo prihajajoče leto lahkotno in sproščeno.
