»Biti človek od nekdaj pomeni videti se v krogu živali.« (Paul Shepard)
Vsak, ki sobiva z živaljo pozna vso pisano paleto občutij. Od veselja, radosti, sreče do strahu, skrbi, jeze ali občutka nemoči, ko nas kužek ne uboga in do neizmerne žalosti, celo obupa, ko odidejo za mavrico. Vsa čustva, ki jih doživljamo so dobrodošla, saj so naše učiteljice, in sicer z namenom spoznavanja sebe. Tako, kot nas otrok preizkuša in brusi, da ozavestimo sebe in s tem druge in svet okoli sebe, nas tudi živali učijo. Če zmoremo v njih prepoznati pot do naše osebne moči, ne bomo na našega ljubljenčka nikoli več gledali enako. V tistem trenutku, ko spoznamo, da naš kužek ali muc ni po naključju v našem življenju, temveč z namenom, se pogled na živali popolnoma spremeni.
Pogosto ljudje sanjamo in imamo različne predstave o tem, kako bo izgledalo naše sobivanje pred prihodom živali v naš dom. Lahko pa žival izbere nas – zavetišču, ko si jih ogledamo, ali ko žival najdemo nebogljeno na cesti. Ni slučajno, da najdemo živali. Z zakonom svobodne volje, ki jo ima človek, pa se sami odločamo, kaj bomo v tistem trenutku naredili.
In tako nas ob prihodu živali v naš dom lahko prežemajo romantične predstave, kako lepo se bomo sprehajali s kužkom, sedeli in počivali z mucko v naročju, ki bo predla, jezdili na konju sproščeno in svobodno. Včasih se predstave uresničijo takoj, včasih pa dobimo v dom popolno nasprotje tega, kar smo si predstavljali.
Kužek, ki se na sprehodu zaganja v druge kužke, muc, ki niti slučajno ne želi ležati v našem naročju , konj, ki se na sprehodu ustraši nenadnega poka veje. In če nismo dovolj modri, lahko sledi razočaranje. Kako sprejeti žival, ki ni karakterno po naših pričakovanjih? Da odpremo srce in prisluhnemo točno tistemu, česar morda sicer nočemo slišati ali videti. Zato, pride takšna žival v naša življenja. Da najdemo z njeno pomočjo pot k sebi.
To je izziv za marsikaterega skrbnika, saj treščimo na realna tla. Kužek z roza pentljico, ki na koncu ne renči le v večje pse na sprehodu, morda naenkrat zarenči na nas. Ali konj, ki ga lovimo po celem pašniku, da bi mu nadeli oglavko in odpeljali k privezu, da ga skrtačimo.
V takih primerih ljudje pogosto reagiramo nagonsko. Tako, kot smo naučeni iz primarne družine. Morda celo tako kot vzgajamo otroke. Navajam dve skrajnosti. Popustimo in se umaknemo, ker ne vemo, kako se odzvati, ali pa želimo na silo, hitro in takoj doseči željeno vedenje.
Na fotografijah: naša dvojčka Inti in Aria ter naša mucka Ema in Srček
